Izziv Psalmov

1. Kaj je Knjiga psalmov?

Psalmi so Božja beseda, ki je že dosegla človeka in ki se zdaj vrača nazaj k Bogu. Poglejmo, kako je nastala ta svetopisemska knjiga, ki jo imenujemo tudi Psalter.

Mnogi psalmi so bili individualne molitve, ki so jih judovski modreci zbrali v posebno knjigo, ki je postala nekakšna normativna Izraelova pesmarica oziroma molitvenik. Nekatere od teh molitev dejansko najdemo še drugje v Svetem pismu, v njihovem “naravnem okolju”, sredi biblične pripovedi, kjer imajo določen kontekst (npr. Ps 18 v 2 Sam 22 idr.).

Zakaj so judovski modreci – verujemo pod navdihom Svetega Duha – čutili potrebo, da jih od tam “iztrgajo” in jih zberejo na enem kraju? Vsaj del odgovora je v tem, da so bile nekatere od teh molitev že zgodaj del tempeljskega bogoslužja, morda res že v času kralja Davida. Pozneje so to “Davidovo zbirko” razširili še z drugimi molitvami, od katerih so mnoge anonimne, tako da jih je povsem nemogoče umestiti v kakršen koli konkreten kontekst – razen tempeljskega bogoslužja, seveda. Raziskovalci domnevajo, da so jih napisali prav tempeljski služitelji in nekateri napisi nad psalmi zares kažejo v to smer (Korahovi sinovi, Asáf, Hemán, Etán). Torej imamo pred sabo nekaj, kar spada v tempelj, tempelj pa je kraj, kjer prebiva Jahve osebno, njegova šekina.

Od templja je danes ostal samo tisti kos zidu in pa Knjiga psalmov. Ko jih bereš, si torej smeš in moraš predstavljati, da si v templju, sredi tempeljskega bogoslužja, saj so psalmi tam nastali in tja spadajo. Ko vstopaš na notranje dvorišče, da bi kot zvest romar prinesel svojo žrtev, ti iz srede daritvenega ognja pride naproti psalmska pesem. »K tebi, Jahve, vzdigujem svojo dušo« (Ps 25,1). Rečeno v prispodobi: psalmi so »duhovni ogenj«, ki samega molilca zažge kot duhovno žgalno daritev Bogu.

Posebej zanimivo je tudi, da so judovski modreci Knjigo psalmov razdelili na pet delov oziroma “knjig” – s tem so jo določili oziroma zaznali kot odgovor na pet Mojzesovih knjig, v katerih je Jahve dal Izraelu svojo Toro, »nauk«. Psalmi so torej očitno postavljeni kot navdihnjeni odgovor na Božje razodetje.

Torej: Knjiga psalmov je Božja beseda, ki je že dosegla človeka in ki se zdaj vrača nazaj k Bogu. In to kot človekova, hkrati pa tudi – verujemo! – Božja, navdihnjena beseda. Kako je to mogoče?

2. Vsebina Knjige psalmov

Psalmi so najdaljša biblična knjiga. Če jih gledamo kot celoto, takoj uzremo dve stvari: njihovo vseobsežnost in raznolikost. Tako je tudi nujno, če naj bodo celovit, pravi človekov odgovor Bogu: Psalmi zajemajo celotno človeško izkušnjo: veselje in žalost, upanje in obup, vero in dvom, ljubezen in sovraštvo, zmedo in gotovost, strah, stisko in greh, pa tudi slavljenje, hvaležnost in predanost Bogu. Psalmi tako obsegajo vse, kar pomeni biti človek, tematizirajo vse življenjske položaje, v katerih se znajde Adamov potomec. In – to je bistveno – vse to dvignejo pred Boga, v nekem smislu prinesejo kot daritev Bogu, skupaj z ostalimi žrtvami v templju. Ker so človeška beseda, zajemajo celoto tega, kar pomeni biti človek, ker pa so tudi Božja beseda, vse to transformirajo, preobrazijo, razsvetljujejo z lučjo Jahvejeve prisotnosti in zavezne ljubezni, ki vse »dela novo«.

3. Kdo je molilec?

Pomembno je, da je celotna zbirka pripisana kralju Davidu. On je po eni strani utemeljitelj slavilnega bogoslužja, ki se je pozneje odvijalo v templju, po drugi strani združitelj, voditelj in s tem predstavnik vsega Božjega ljudstva Izraela, po tretji strani pa tisti, ki je prejel obljube o prihodnjem kralju, Mesiju, ki bo vse vzpostavil tako, kot je treba.

Psalmi so tipične molitve starozaveznega »pravičnega«, ki stoji v zavezi z Bogom in mu sledi skozi vzpone in padce, zvesto, do konca. Ta »pravični«, je v resnici Izrael kot celota, Ješurun, zato so tudi tisti psalmi, ki so zapisani kot molitve posameznika, v svoji novi vlogi v Knjigi psalmov, ki je, kot smo videli, namenjena tempeljskemu bogoslužju, v resnici molitev vsega Božjega ljudstva, izvoljenega Izraela. To, kar se v templju izroča Bogu, torej niso samo daritve zaklanih živali, ampak je v nekem smislu ves Izrael.

Psalmi so torej že starozaveznega molilca klicali in povezovali v Božje ljudstvo kot celoto.

Vemo pa, da je bil stari Izrael daleč od popolnosti, še posebej po katastrofi z babilonskim ujetništvom. Na svojo pravo izpolnitev je še čakal, kot presunljivo izražajo tudi mnogi psalmi.

4. Psalmi in Jezus

Ob polnosti časov pa je prišel Davidov potomec. In katero svetopisemsko knjigo najdemo največkrat na njegovih ustnicah? Psalme. Z njimi na ustih tudi umre in z njimi prinese sebe Bogu kot pravo tempeljsko daritev v pravem templju. »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Navedek je iz Psalma 31 in če preberemo ves ta psalm in pa Psalm 22, vidimo, kako zelo se je Jezus poistovetil s psalmistom, in hkrati, za kako močne in globoke preroške napovedi gre v njih.

V luči Nove zaveze je torej resnični molilec psalmov Jezus, Davidov sin, edini pravični, poosebljeni Izrael, Jahvejev služabnik.

Ta po svojem vstajenju reče svojim učencem: »›Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.‹ Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma.« (Lk 24,44–45)

5. Psalmi in prva Cerkev

Kaj je sad tega, da je Jezus »odprl um« svojim učencem? Tudi sami so se poglobili v Knjigo psalmov, tako da jo Nova zaveza navaja večkrat kot katero koli drugo starozavezno knjigo. Dojeli so, da je v psalmih skrivnostno prisoten Jezus, bolj kot v kateri koli drugi knjigi Stare zaveze.

Začeli pa so jih uporabljati tudi v svojem bogoslužju oziroma v vsakdanjem molitvenem življenju.

Imamo dva pomenljiva odlomka v Pavlovih pismih, ki sta si sorodna: »…naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi« (Ef 5,18–19). »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu.« (Kol 3,16) Zelo pomemben je kontekst, ki je pri obeh odlomkih enak: Pavel govori o življenju kristjanov, ki so umrli grehu, se združili z Mesijem in v njem postali nov človek. Molitev oziroma petje psalmov je prva in skorajda edina »duhovna praksa«, ki jo opravlja ta novi človek![1]

Z molitvijo psalmov je Cerkev pravzaprav nadaljevala tempeljsko bogoslužje, tokrat v resničnem templju v nebesih, po posredovanju resničnega velikega duhovnika, Jezusa. S psalmi je prinašala sebe – vse svoje življenje, delovanje in mišljenje, vse svoje življenjske okoliščine – kot živo žrtev Bogu (prim. Rim 12,1–2; 15,16). Z molitvijo psalmov je prav tako opravljala svojo duhovniško službo – z njimi je molila za ves svet in prosila Boga za prihod Božjega kraljestva.

6. Psalmi v zgodovini Cerkve

Praksa prve Cerkve se je nadaljevala v naslednjih stoletjih. Vemo, da so že v drugem stoletju v nekaterih cerkvah vpeljali redno petje psalmov. Psalmi so postali temelj krščanskega bogoslužja in osnova krščanske molitvene prakse. Razvili so se različni načini rednega branja oziroma petja psalmov. Dejansko velja naslednje: večina kristjanov v večini časov na večini krajev je redno molila psalme.

Redna molitev psalmov je prisotna v vseh krščanskih izročilih. Nekaj primerov: pravoslavni menihi vsak teden preberejo ves Psalter, po vrsti. Sava, ki pri Srbih velja za svetnika in hkrati utemeljitelja srbskega naroda, je bil princ, ki je zapustil bogastvo in se posvetil skromnemu življenju in ustanavljanju samostanov kot krajev molitve. Uvedel je pravilo neprestanega branja psalmov: nekdo v samostanu je vedno molil psalme, kot nenehno molitev oziroma daritev k Bogu. V tistem času je šlo Srbom dobro. Kako bi izgledalo, če bi podobno nenehno molitev vpeljali danes, pri nas?

Redno branje psalmov obstaja tudi v Katoliški cerkvi: brevir je sestavljen predvsem iz psalmov, ki sicer niso razvrščeni po vrsti, ampak se ves Psalter vseeno prebere v štirih tednih. Enako pa poznajo tudi protestantska izročila. Anglikanska Knjiga skupne molitve predvideva, da kristjani vsako jutro in vsak večer berejo psalme po vrsti, tako da se ves Psalter prebere v enem mesecu. In če gremo bližje k nam: Primož Trubar v Cerkvenem redu prav tako naroča, naj se na začetku bogoslužja prebere nekaj psalmov, in to po vrsti.

Dejansko je ta splošna krščanska praksa začela izginjati šele pred kratkim, v zadnjih stoletjih. Za njeno pozabo lahko najdemo različne razloge ali krivce; v današnjem času menim, da je glavni krivec predvsem potrošniška miselnost. Tej miselnosti je tuje vsako dolgoročno prizadevanje, ker zahteva hitre rešitve in »instant« odgovore. Prav nič v tej družbi nas ne pripravlja na to, da bi svojo duhovnost gradili počasi in vztrajno. Toda temu se moramo – v imenu Jezusa! – upreti.

7. Izziv

Izzivam vas, da začnete redno brati psalme. Danes. Da začnete in ne končate. To ni izziv za naslednji teden, naslednji mesec ali za naslednje leto dni. To je nekaj, kar naj bi vsak kristjan delal do konca življenja. Psalmi so avtocesta v Božjo prisotnost, v polnost Duha. Bomo zapeljali nanjo in na njej tudi ostali? Ali povedano drugače: Bog nam je pripravil poseben prostor, kjer naj bi se z njim srečeval. Bi vstopili vanj? Bi se vanj vselili, trajno? Psalmi so srce vsega Svetega pisma; v njih je preroško prisoten Jezus. Bi dopustili, da on tudi nam odpre oči, da ga tam uzremo? Da začnemo bolje dojemati celoto Božjega velikega načrta, Božje velike zgodbe, ki teče od stvarjenja preko našega časa do prihodnje dopolnitve? Da zvesto in trdno zavzamemo svojo vlogo v tej zgodbi, h kateri smo poklicani? Da se rešimo potrošniškega individualizma in začnemo moliti skupaj z vsem Kristusovim telesom za vse Kristusovo telo?

8. Napotki

Če ste pripravljeni sprejeti ta izziv, je na mestu nekaj konkretnih napotkov.

  1. Začetniku se »duhovnost psalmov« lahko zdi groba. To je zato, ker smo v svoji duhovni dieti navajeni na same slaščice. Psalmi pa nam prinesejo pravo, močno hrano. Duhovnost psalmov je groba, ker je neposredna. Ne olepšuje. Ampak prinaša našo realnost, takšno, kakršno je – z vsem grehom, grdobo, sramom ipd. – naravnost pred Boga. In prav to psalme dela tako močne. Tako Božji Duh v nas vrši preobrazbo, ki jo tako zelo potrebujemo. Tako gori v nas Božji ogenj, ki zažiga vse, kar je zlo, in nam daje, da sijemo z Božjo lučjo. Kakor pravi znani izrek puščavskih očetov: »Samo eno ti še manjka: ves se moraš spremeniti v ogenj!«
  2. Pomembno je vztrajati. Poklicani smo na dolgo pot; tudi če ste danes navdušeni, vas moram opozoriti, da bo to slej ali prej minilo. Kaj se zgodi, ko molim psalm, za katerega se zdi, da nima nobene zveze z mojo trenutno situacijo? Dve stvari. Najprej: v psalmu molim s celotnim Kristusovim telesom. Tudi če jaz trenutno nisem vesel, se veseli nekdo drug in jaz se po Duhu lahko veselim z njim. Tudi če jaz trenutno ne trpim, gotovo trpi nekdo drug in jaz po Duhu lahko molim zanj. Drugič: zavedam se, da je tudi moje lastno življenje sestavljeno iz različnih situacij in obdobij; tudi če trenutno nisem v njih, sem v njih že bil in bom verjetno spet. Psalm mi daje priložnost, da molim za celoto svojega življenja in jo izročam Bogu. Tako se učimo, kako ne biti obseden s samim sabo, s »projektom jaz«, z neko ponarejeno »pristnostjo«, ki naj bi jo bili dolžni sami sebi. Pri molitvi ne gre za zvestobo sebi, ampak za zvestobo Bogu, za prisluškovanje njemu, ki »prestoluje nad Izraelovimi hvalnicami« (Ps 22,4), v templju. Te psalm ni nagovoril? Preberi naslednjega.
  3. Kljub temu, da psalmi napovedujejo Jezusa in da so najljubša knjiga prve Cerkve, so še vedno starozavezna besedila. S prihodom Mesija so se nekatere stvari spremenile. Najbolj očitna razlika je odnos do sovražnikov. Psalmisti pogosto molijo proti njim in to z zelo sočnimi izrazi. Drža Jezusovih učencev je tukaj drugačna: »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6,12). V naši optiki ta mesta torej govorijo o satanu, o demonih, o zlih duhovnih, političnih in tudi gospodarskih silah v sedanji družbi, o sodobnih malikih ali pa tudi o naših grehih in skušnjavah, s katerimi se spopadamo. In v tem boju nam prav takšna mesta lahko silno pripomorejo.
  4. Ali to pomeni, da naj bi nehali moliti s svojimi besedami? Nikakor ne. V praksi lahko naredimo tako, da najprej preberemo ves psalm, potem pa tista mesta, ki so se nas posebej dotaknila, obnovimo s svojimi besedami in pustimo, da iz njih požene naša lastna molitev. Takšna molitev psalmov je kot »železo«, ki da našim »slamnatim« molitvam trdnost in oporo, da se lahko dvigajo k Bogu. Prav psalmi utrdijo našo molitev, tako da lahko molimo z veliko gotovostjo in avtoriteto, ker se naslanjamo na Božjo besedo in zato lahko vemo, da bomo uslišani. Če molimo samo svoje lastne »spontane« molitve, lahko hitro opazimo, da se precej ponavljajo: ostajamo ujeti v svojem lastnem krogu, v samem sebi. Predložena molitev – če je preizkušena in prekaljena, kot so Psalmi, ter če se ji pridružimo s srcem – pa nas pelje tja, kamor sami nikoli ne bi stopili. Tako rastemo.
  5. Kako naj bi začeli? Vsekakor predlagam, da berete psalme po vrsti, od začetka do konca. In spet. In spet. Za začetek koristi, da sledite kakšnemu seznamu. Pripravil sem seznam, po katerem ves Psalter preberete v enem mesecu ali pa v dveh mesecih. Obstajajo pa tudi druge razdelitve, recimo na dvajset delov ipd.

Pomembno je samo začeti in vztrajati!

V Etiopski pravoslavni cerkvi pravijo: »David je bil mož po Božjem srcu. Kdor bere psalme, se dotika Božjega srca.« Sprejmite psalme »v svoje srce«!


Opomba

[1] Tukaj se lahko pojavi pomislek, da na teh mestih niso mišljeni starozavezni psalmi, ampak »psalmi«, ki jih v karizmatični krščanski skupnosti navdihuje Sveti Duh. Pridevnik »z duhovnimi« je namreč mogoče vezati na vse tri izraze. »Psalm« bi bila v tem primeru oznaka za določeno pesniško oziroma molitveno zvrst – in v sočasnem judovskem okolju dejansko vemo še za neko drugo zbirko psalmov, to so Salomonovi psalmi, ki so nastali kakih sto let pred Pavlovimi pismi. Takšno branje je mogoče, ni pa naravno. V vsej Novi zavezi in v vsej zgodnjekrščanski književnosti izraz psalmoi vedno označuje starozavezne psalme. Seveda to ne pomeni, da so imeli prvi kristjani Biblije in da naj bi iz njih brali psalme. Morda je imela skupnost kakšen prepis Knjige psalmov, predvsem pa so bili vsaj nekateri njeni člani »iz obreze« in so torej psalme poznali iz judovstva. Povsem mogoče je, da so vsaj nekatere med njimi tudi peli. Izraz torej ne meri na branje celotnega Psaltra, ampak bolj na petje določenih psalmov, ki so bili kristjanom tako ali drugače znani.


Pridiga v Evangelijski krščanski cerkvi Radovljica, 31. VII. 2016

Advertisements

3 thoughts on “Izziv Psalmov

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s