Suženjstvo znanosti

I.

Srednjeveški evropski »krščanski svet« (kristjaniteta, Christendom), s svojim vrhuncem v Svetem rimskem cesarstvu, si je prilastil Boga. V 16. in 17. stoletju so nato sledile verske vojne, ki so lažni konstrukt imperialnega »krščanstva« omajale. Vzniknilo je »razsvetljenstvo«, drug lažni konstrukt, neke vrste »zli duh od Gospoda« (1 Sam 16,14), ki ga je Bog poslal, da bi uničil laž imperialnega krščanstva, kakor je nekdaj poslal Babilonce, da so uničili malikovalsko Judovo kraljestvo. To je bil predmet zaveze, »obljuba«, dana že pri Mojzesu. Tej vzporednici lahko sledimo tudi v poznejšem »babilonskem suženjstvu znanosti«, ki je nastopilo s t. i. »razsvetljenstvom«.

Za kakšno »razsvetljenje« gre pravzaprav? In kaj je temelj sodobnega pogleda na svet, ki obvladuje množice v Evropi in ki uspešno spodjeda »krščanski substrat« (?!) Evrope?

V temelju tega lažnega, temnega razsvetljenja je pozaba. Globoka, temeljna, usodna. Pozaba podarjenosti; lastne podarjenosti samemu sebi in svetu in vsega sveta meni; pozaba lastne pogojenosti z nečim/Nekom bistveno večjim in drugačnim; pogojenosti, ki se kaže – če ne drugje – v dejstvu, da samega sebe nisem priklical v bivanje in da je meni postavljena meja, ki si je nisem sam postavil in ki je ne morem ukiniti – smrt.[1] V razsvetljenstvu je ta čudna in čudežna postavljenost človeka v svet postavljena v oklepaj, kot nekaj samoumevnega ali vsaj kot nekaj, kar bo nekoč znanost znala pojasniti in razrešiti. Tej pozabi je nato pridružena neka zelo določena vera: vera, da se bo dalo nekoč pojasniti, kako nastane življenje in zavest iz nečesa neživega in nezavedajočega. In vera, da bo z napredkom medicine nekoč mogoče odložiti smrt v nedogled ali celo oživiti že umrlo osebo. Pomislimo: tukaj gre za verovanje v klasičnem smislu, ker se ne opira na nobeno empirično dejstvo. Kam je usmerjena ta vera? V sposobnost človeka, človeškega uma, ki omogoča razvoj tehnike in znanosti. Človek – za katerega smo malo prej pokazali, kako je čudno in čudežno omejen s svojim osebnim izvorom in koncem – pozabi to temeljno čudovito in skrivnostno omejenost in postane absoluten. Sicer ne on osebno (ker tega pač ne more) ampak on na splošno, kot človeštvo, ki naj bi nekoč vse to doumelo in obvladalo.

Opravka imamo s čisto pravo religijo, religijo človeka. In niti ne človeka v celoti, ampak človeka, reduciranega zgolj na razum, ki je sposoben znanstvenega in tehničnega razvoja; človeka, ki ni več oseba, ampak je bolj ali manj racionalni stroj. Računalnik. Zato strah, da nas bo umetna inteligenca nekoč prehitela in nas zasužnjila (Matrica). Število zveri je število človeka.

Kje je pot iz tega suženjstva? V kateri smeri je? Je tam, kjer se neha prilaščanje in se razvija občutek, občutenje podarjenosti. Podarjenosti vsega, vključno z mano samim, z mojim jazom, z mojo zavestjo, ki je nisem sam vzpostavil. In nato: podarjenosti vsega sveta, s svojo presenetljivo, čudno, čudovito, čudežno pestrostjo življenja, narave, živali, ljudi. Ljudi, ki so sposobni osebnega odnosa, govora, ljubezni, razuma. Pot v svobodo se začne s koncem pozabljanja svojih mej. S temeljno ponižnostjo, nad katero lebdi obljuba Božje milosti.

Tam, kjer se človek otrese svoje oholosti, svojega diaboličnega malikovanja lastnih sposobnosti (ki so mu podarjene!), tam ni težko biti dovzeten za glas Njega, ki je onkraj prepada mojega izvora in moje smrti in ki dejansko govori in nas srečuje. Kakor obsedeni kralj Savel, potrebujemo ponižnost, bivanjski obrat, spokorjenje, ker smo sami hoteli opravljati Božjo službo in nas je zato upravičeno doletel zli duh temnega razsvetljenja. In potrebujemo Davidovega potomca, da nam brenka na strune svoje milosti, ki edine lahko odženejo tega mračnega duha, ki je v svojem bistvu v resnici poln brezupa, sartrovskega gnusa, camusovske tujosti. Kristusova smrt na križu je predvidela tudi ta obrat človeške zgodbe, to zastranitev človeškega duha: pripravljen je kraj, kjer to zlo preneha, umre, je križano.

Ljudstvo, ki krene z Njim v pravi Eksodus, ki preostane po njegovem križu in vstajenju, je »ponižno in skromno« (Sof 3,12); močno se zaveda svojih mej, čudnih in čudodelnih, in še močneje se zaveda podarjenosti, čudeža življenja, daru vsega, sploh pa Daru smrti in vstajenja, ki ozdravlja vse in celi vse starodavne razpoke. In v tem bivanju končno ozdravi tudi človeški razum, kot neprecenljivi dar se napolni z otroškim in hvaležnim veseljem, ko vzhičeno na vsakem koraku odkriva in razbira genialne, pretanjene in nepričakovane sledi Darovalca.

»O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota! Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke!« (Rim 11,33.36)

II.

Gre za usodno pozabo in prilastitev. Polaščanje človeškega uma, ki je zdaj odvezan kontingenc svojega vznika in ukinitve, ki neizbežno visita nad njim. V tej osamosvojitvi, razčlovečenju, abstrakciji, um postane nekaj drugega. To ga po eni strani res osvobodi za polet do neslutenih višav, zdaj je nenadoma (od kod le?) privzel slutnjo neskončnega razvoja in hkrati že vlogo njegovega nosilca, zdaj je nase sprejel nalogo razbiralca, razlagalca, določevalca vsega vesolja – kraljevsko duhovniška služba, namenjena nikomur (oziroma zgolj sama sebi), teče veličastno vendar v prazno, brez kakršnega koli izvornega ali končnega smisla. Liturgija Nesmisla Nikomur.

Prav zato za petami pozabi in prilastitvi sledi izpraznjenost. Dosledno vzeto znanstvena vizija sveta podaja vesolje, ki je znano (vsaj dokler ne pogledamo preveč preblizu ali predaleč; hvala, kvantna fizika), vendar hladno. Neosebno. Človek v resnici ni človek. Njegova zavest ni zavest, ampak je produkt nemih evolucijskih sil, ki se mu lažejo, zato da bi on kot brezosebni osebek neke vrste lahko bolje tekmoval za obstoj te neme vrste. Vse »resnice«, ki jih dojema, so zgolj evolucijski, mehanični prividi, ki jih materija naplavlja, da bi lahko bolje igrala svoj divji, a nesmiselni ples. V najboljšem primeru so to nekakšne funkcionalne koristi, ki pa imajo zgolj parcialni namen, ker je celota tako ali tako samo igra naključij.

III.

Ideja o mnogih vesoljih (multiverse) kot znanstvena hipoteza je gotovo eden najbolj pomilovanja vrednih izmečkov »znanstvenega« (osvobojenega, »razsvetljenega«, razčlovečenega) uma. Kako je mogoče, da komu ni jasno, kako popolnoma nerazumna je ta predstava? Da gre za nekaj popolnoma, dokončno izmišljenega. Ateistična različica deus-ex-machina. A-Theos, Ne-Bog, stresen iz rokava. V vsaki pravljici, v vsakem mitu je tisočkrat več resnice!

Najprej tole: glede na to, da naj bi obstajala različna vesolja, ki nimajo drugo z drugim ničesar, je jasno, da takšna predstava že po definiciji ne more biti preverljiva. Torej ne more biti znanstvena hipoteza. Dejstvo, da si nekaj lahko zamislimo, še ne more biti dokaz, ali osnova za kakšen resen razmislek o nečem.

In tudi, če bi bilo kaj takšnega lahko res, potem je gotovo predvsem eno: da mi, ki zavestno modrujemo o tem znotraj tega vesolja, o tistem ne moremo reči popolnoma in čisto nič. Ker je tisto po definiciji zunaj vsega, kar nam je kakor koli prezentno, tudi zgolj v naši zavesti.

Kako da komu ni jasno, da je predstava o mnogih vesoljih zgolj obupen, patetičen in predvsem slepo trmast poskus, kako zaobiti temeljno dejstvo natančne uglašenosti (fine tuning) našega vesolja? Tiste nerodne reči …

Kako da komu ni jasna pristranska motiviranost takšne predstave, ki se zelo močno tepe z načelno objektivnostjo znanstvene metode? Evidenca sama po sebi tukaj gotovo kaže v neko povsem drugačno smer, ki pa se tepe s temeljnimi naturalističnimi predpostavkami.

In še celo tako: recimo, da popustimo pod pritiskom te očitne akademske ne-umnosti. Recimo, da obstaja mnoštvo vesolj. Tudi tu, še vedno, ostane neodgovorjeno zadnje vprašanje, ki je po pomenu prvo: zakaj sploh kaj obstaja? Kako to, da se v tem multivesolju najde tudi takšno, v katerem sedim na terasi, gledam zelene griče posejane z vasmi, v poletnem vetru poslušam brenčanje čebel, navdušenih nad razcvetelim vrtnim grmom, zraven mirno dihanje psa, ki počiva v senci, jaz pa pri tem razmišljam o tem vesolju in celo o multivesolju in se vsega tega zavedam? In te sposobnosti si nisem dal sam.

IV.

Suženjstvo se izkaže v vsej svoji temni luči takrat, ko ga nekdo poskuša zapustiti. Kakor nekdaj tudi zdaj mračna oblast vpije: »Ne bom pustila svojih ljudi oditi!« Ta trk se najbolj silno izkazuje v soočenju med znanstvenim pogledom na svet in bibličnim razodetjem.

Znanost si v sodobni evropski družbi lasti monopol nad resnico. Nad tisto pravo, gotovo, trdno. Dobro preverjeno in objektivno. Družbeni konsenz je, da o tej resnici ne dvomimo. To je eden izmed temeljev naše sodobne sekularne družbe. Znanost nas je pripeljala do sem, omogočila nam je vse to izobilje in blagostanje. Zato jo natančno učimo v šolah in ubogamo njene duhovnike.

Ko takšna »razsvetljena« znanost trči ob svetopisemsko pričevanje, se odpre kup problemov; to so fronte, na katerih razčlovečeni um noče izpustiti svojih sužnjev.

1.

Prva fronta je pojem čudeža. Razsvetljenski um je čudež izrinil na rob realnosti. Seveda, ker se po definiciji izmika mrežam in lovkam in radarjem, ki jih je razčlovečeni um z veliko muko vzpostavil v vseh teh stoletjih in jih razprostrl čez celoto človeške izkušnje. Vendar tu ni potrebe po kakšnem zapletenem argumentiranju: ta um je treba samo spomniti na to, kar je zavestno in zavezno pozabil: na čudežnost in nepojasnljivost svojega lastnega obstoja. Čudež ni najprej to, česar ne moremo pojasniti, ampak še dosti bolj to, da sploh lahko pojasnimo kar koli! Ali kakor je rekel Einstein: »Najbolj nerazumljiva stvar pri vesolju je, da je razumljivo.« To, da živimo v takšnem vesolju, kjer se da marsikaj smiselno povezati in razložiti, kjer vladajo fizikalni zakoni in ne kaos, kjer obstajata urejenost in prefinjena harmonija, vsekakor ni samoumevno, ne glede na splošno common-(non)sense prepričanost o nasprotnem. Razvidnost in umljivost sveta, v katerem živimo, pravilno razumljeno pravzaprav pričuje o njegovem logosnem Izvoru onkraj sebe. Čudnem in čudovitem. Urejenost in razumska preiskljivost precejšnjega dela vesolja nista nevtralni postavki; ne izhajata sami iz sebe in sta – če dobro premislimo – jasen znak daru in pričevanje o zakonodajalcu.

In ob tem pa je prav, da se spomnimo še na temno snov in temno energijo, ki skupaj predstavljata 95% vesolja (antimaterije pa raje sploh ne omenjajmo). Tistih 5%, ki jih razumemo in raziskujemo, je očitno obdano z dvajsetkrat večjim oblakom skrivnosti.

In nadalje: glede na temeljno pogojenost vsega s Tistim onkraj, Izvorom in Smislom, ni težko razumeti, da ta, ki je ustvaril osebo, tudi Osebno vstopa v dogajanje in včasih spremeni tok dogodkov, kot bi jih zahtevali ustaljeni zakoni, ki jih je sam vzpostavil.[2]

In sploh: kdo pravi, da je nastanek vesolja že zaključen?

Čudež je torej temeljno, vsakdanje stanje stvari, ne redka izjema. Vse je čudežno. Tudi čudeži.

2.

Druga fronta je pojmovanje začetkov. Razsvetljeni despot vrešči: »Znanost je povsem dobro razložila nastanek človeka iz nižjih živalskih vrst. To, kar vemo zdaj, se ne sklada z bibličnimi besedili. Svetopisemsko pričevanje ni zanesljivo, mi smo ga ovrgli.«

Tukaj se moramo vprašati, kaj je pravzaprav resnica. Kako jo razumemo. Ali povedano po postmoderno: kako jo konstruiramo (kajti vsaka resnica naj bi bila le ideološki konstrukt, imperativ igre moči, zavezujoč družbeni dogovor, ki z resničnostjo sámo nima opravka).

Znanstvena resnica je konstruirana takole: iz osvobojenega, oddvojenega, razčlovečenega uma, ki je pozabil svojo utelešenost in omejenost in pogojenost, izhajajo spoznanja, klasifikacije, uvidi in trditve, ki izrekajo nekaj o nastanku človeštva in pred tem živalskih vrst. Gre za projekcije najdb v sedanjem času, klasificirane in urejene v vzročno-posledične sheme. O človeštvu govorijo v tretji osebi – kot da tega ne bi govoril človek! Pa vendar to govori prav in še kako človek, tisti, ki je, kot smo videli, prevzel vlogo vladarja vesolja.

Svetopisemska govorica in s tem resnica, ki iz nje izhaja, je povsem drugačna. Druge vrste. Kaže se kot govorica mojega Izvora meni in zato tudi Izvora vseh vsemu človeštvu. Posredovana prek ljudi? Vsekakor, vendar prek ljudi, ki so se svoje pogojenosti v Izvoru jasno zavedali, ki je niso prikrivali, pozabljali ali si prilaščali vloge pantokratorja. Še več, vsi ti posredniki so se jasno zavedali in v svojih besedilih (vsaj marginalno) izpričevali, da je za prodor do Izvora nujno potreben suspenz tistega na videz osamosvojenega načina sebstva, »jaza«, ki ima ambicijo po avtonomnem vladanju nad vsem vesoljem, pri tem pa izgubi samega sebe, svoj pravi »jaz«, svojo osebo, svojo »dušo«. Ta odločilna poteza piscev očitno kaže v pravo smer, jih dela kredibilne.

In še več: v protološki govorici prvih poglavij Geneze se ravno pohotno prilaščanje celote sveta, ne samo fizične ampak tudi moralne (celovito spoznanje dobrega in zla), kaže kot tisto najbolj usodno nagnjenje, ki človeka nevidno zasužnji, ga razčloveči, izprazni in nazadnje izroči nesmislu in – če je dovolj iskren, da se sooči z dejanskim stanjem stvari – obupu.

Biblična govorica o začetkih je torej resnična na veliko globlji način od banalne zgodovinske »faktičnosti«, kateri naj bi se (sicer z velikimi težavami) bližale eksaktne znanosti. Je notranji govor Izvora, ki me vzpostavlja in ki razkriva vzpostavitev trenutnega sveta, v katerem obstajam, govori o smislih, ki so bili, ki so se do neke mere izgubili in zameglili, vendar so prav z odločilnim Božjim posegom, čudežem par excellence sredi dokumentirane zgodovine (»v petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija«, Lk 3,1) obnovljeni in morda še celo obogateni vrnjeni nazaj v vse stvarstvo.

Bibličnih besedil o izvoru torej ne gre vzporejati z na videz podobnimi znanstvenimi (evolucionističnimi ali kreacionističnimi) trditvami. Razodetje namreč govori od znotraj in razsvetljuje svet v njegovi globini, v njegovi temeljni pogojenosti z Izvorom. Gre za pričevanja, kako sem, kako smo, kako je. Tako kot dobra poezija lahko o določeni témi pove več kot dolge znanstvene razprave, tako biblična preroška vizija začetkov osmisli človeka – mene, tukaj in zdaj, zato tudi vse druge, povsod in vedno – razkrije njegovo »strukturiranost«, razpetost med Izvor in nič »razsvetljenega« razčlovečenja, neosebnega bivanja, ki se v perspektivi razodetja kaže kot siva nočna mora. Biblična govorica nam – ob primerni notranji naravnanosti, ob pripravljenosti na omenjeni suspenz, ukinitev lažnega »jaza« – omogoča vpogled v temelje obstoja, v smisle vsega obstoječega, in na drugem koncu tudi v njihove čudne in čudežne cilje, njihove občudovanja vredne namene. Svetopisemska vizija poslednjih stvari je namreč prav blizu viziji izvorov: vpisuje se v mojo temeljno bivanjsko omejenost z obeh strani, v skrivnost mojega izvora in mojega konca.

Suhoparna govorica eksaktne znanosti o tem ne ve in ne more vedeti ničesar. Tukaj lahko vsak sam presodi, katera resnica je globlja, bolje konstruirana, bolj »resnična«.

3.

S tem smo pravzaprav dosegli zmago že tudi na tretji fronti, kjer se bojujeta znanost in biblično razodetje, namreč pri vprašanju »poslednjih reči«, konca časov. Svetopisemske eshatološke vizije in obljube podobno kot uvidi v moje/naše izvore osvetlijo našo drugo mejo, mejo našega konca, smrti, ki totaliteto mojega jaza prav tako ogroža z neobstojem in jo dela ponižno ter razpira za slutnje tistega onkraj. Kolikor se vizija prerojenja vesolja, prenovitve vsega stvarstva in z njo tudi vstajenja teles, vizija polnega življenja, ki nima konca, s stališča »znanstvenega« pogleda na svet zdi neverjetna ali preprosto izmišljena, toliko bolj smiselna se kaže na osnovi globokih uvidov v izvore, o katerih pričuje Sveto pismo. Glede na to, da je sámo dejstvo bivanja tako čudno in čudežno, bi bilo pravzaprav malo verjetno, da je njegov namen, cilj in konec čista nema praznina. Če je bivanje osebnostno osnovano, zarobljeno, strukturirano, stkano, potem je v tej smeri tudi njegova ohranitev onkraj vseh mej, ki jih trenutno izkušamo. To je smiselno in skladno z naravo obstajanja samega; nihilistični molk pač ne.

4.

Toda, nekdo bi lahko rekel: biblično pričevanje je res smiselno in lepo in globoko, toda kako naj vemo, da so te vizije začetkov in koncev prav zares resnične? Da niso zgolj lepe sanje? Kako je tukaj z eksaktnostjo? Ali ni res, da ta kričeče manjka?

Odgovor na to lahko paradoksno najdemo v tistih še kako zgodovinskih dogodkih »sredi časov«, ki so tudi v središču vsega Svetega pisma. V presenetljivo eksaktni zgodbi o Jezusu iz Nazareta: o njegovem rojstvu, njegovih dejanjih, njegovem govorjenju in potem v eksaktno predvidenem načinu smrti (predvidenem in zabeleženem stoletja prej v Stari zavezi) ter njegovem presenetljivem in natančno izpričanem vstajenju od mrtvih. In nato v bliskovitem širjenju njegovega gibanja (»življenjskega sloga«!?) v nenavadni moči, vztrajnosti in požrtvovalnosti njegovih učencev in pričevalcev.

Tukaj, v središču Svetega pisma, pride do nečesa presenetljivega: do izjemnega sovpadanja zunanjega, zgodovinsko overljivega, in notranjega, sebe formirajočega. Materialna kultura, izpričana v evangelijih, je izčrpno potrjena arheološko; celo poročila o Jezusovem vstajenju prestanejo skrupulozno analizo skeptičnih zgodovinarjev.[3] (Zgodilo se je že, da se je kak zagrizen ateistični raziskovalec lotil ovržbe teh poročil, nazadnje pa pristal med tistimi, ki verujejo, da je Jezus zares vstal od mrtvih; drugi pa, če so le dovolj iskreni, priznavajo vsaj to, da gre za fenomen, ki ga ni mogoče pojasniti.) Toda hkrati s tem je evangelij – razglas o Jezusovi smrti na križu za nas in o njegovi nepreklicni vrnitvi v novo, večno življenje za nas – sporočilo, ki preobraža od znotraj, ki odpira sebstvo za svoj Izvor, ki se ravno tukaj kaže kot nepredstavljiva ljubezen, ki se daruje in tudi samo sebstvo osvobaja sebičnosti ter ga preobraža v darovalca.

5.

Kako naj torej beremo svetopisemska besedila? Res je, da se tudi biblično pričevanje o začetkih lahko na določenih točkah stika z zunanjimi opisi, ki jih priskrbijo geologija, paleontologija, arheologija itn., vendar ta korelacija ni nujna in ni bistvena, ker gre pri biblični besedi za bivanjsko utemeljujoči in osebnostno formirajoči govor, ki deluje v globini sebstva in zato ne potrebuje zunanje faktografske verifikacije. Prej obratno – zunanja faktografija nujno potrebuje lastno verifikacijo vis-a-vis temeljne danosti bivanja, dejstva, da je vse posredovano preko sebstva. Moč biblične govorice je v preroški viziji bivanja, združenosti Izvora in sebstva, Boga in človeka, ki je pretežno usmerjena v prihodnost, v nastajanje novega, pravega, resničnega, živega in ki v tej perspektivi razbira tudi preteklost. Božja beseda ustvarja iz nič – še vedno, prav na točki izlivanja Izvira v osebo; tam nastaja homo Dei.

V tej optiki se tudi poskusi »biblične znanosti« v raznih oblikah kreacionizma izkažejo za zgrešene – ostajajo na površini, ostajajo v suženjstvu tujega, razčlovečenega razuma.

Ali pomeni takšno ahistorično branje zanikanje navdihnjenosti in avtoritativnosti Svetega pisma? Tukaj moramo najprej paziti, da se nevede ne ujamemo v skrite mreže, ki so nam jih nastavili tujci. Namreč: v sodobni družbi je glede na prevladujočo vlogo znanosti nastalo nekakšno samoumevno, nereflektirano pojmovanje resnice, ki ustreza znanstvenemu modelu: resnica, ki temelji na zunanjih dejstvih, trdna, objektivna, empirično preverljiva. Ta koncept nevede sprejemajo tudi kristjani, ki potem takšno resnico iščejo tudi v bibličnih besedilih, kot da drugačne vrste resnice sploh ne bi bilo! Toda to je kategorična napaka, kot smo pokazali zgoraj. Zaradi te napake se zdaj pojavljajo različni poskusi kreacionizma ipd.

Toda takšno branje je v resnici nespoštljivo do samega Svetega pisma. Pri branju moramo namreč upoštevati namene izvirnih piscev in literarno zvrst besedila, ki ga beremo. Ko se je človek recimo okrog leta 1000 pr. Kr. spraševal o začetkih vesolja, je za to uporabljal govorico, ki pač ni »znanstvena« ali »zgodovinska« v današnjem pomenu teh besed. Vsakemu, tudi zelo neizkušenemu bralcu je lahko jasno, da je pripoved o stvarjenju zapisana v povsem drugačnem registru kot npr. že Abrahamova zgodba in potem zgodovina Izraela in nazadnje Jezusova zgodba v evangelijih. Pripovedi o začetkih so glede na obilno rabo figur in simbolov žanrsko npr. bližje Razodetju ali določenim odlomkom iz preroških knjig. Zato jih moramo temu primerno interpretirati – simbolično, figurativno, arhetipsko, utemeljitveno.

To pa ne pomeni, da je tako treba razlagati vse Sveto pismo. Besedila, ki se očitno navezujejo na konkretno zgodovino, seveda lahko opazujemo v korelaciji s tem, kar o njej razbiramo iz nebibličnih virov; ti nam pogosto lahko prav lepo osvetlijo različne plasti pomenov, ki bi jih sicer iz teksta samega težko razbrali. Tukaj nam lahko različne zgodovinske stroke zelo koristijo, še posebej, ko poskušamo rekonstruirati svetovnonazorski, politični in sploh celoten kulturni kontekst, v katerem se je dogajala originalna komunikacija bibličnih besedil. Vendar moramo tudi tukaj paziti na specifiko: pisci tudi teh besedil niso pisali najprej zato, da bi nam posredovali določene zgodovinske fakte, ampak da bi ob njih in med njimi posredovali pričevanje o delovanju Živega Boga v konkretni človeški zgodovini. Zato se ni treba čuditi, da so lahko biblični pisci včasih za naše pojme nenatančni glede zunanjih dejstev – faktografija preprosto ni bila njihov cilj. Skratka: paziti moramo, da bibličnim besedilom ne natikamo sodobnih prisilnih jopičev, ki jih potem lažno izkažejo za nezanesljiva ali netočna. Pustiti jim moramo govoriti v govorici in načinu, ki je lasten njim, v pomenskem horizontu, ki so ga predpostavljali izvirni pisci in prejemniki. Za njihovo razumevanje moramo torej spoznati in uporabljati kategorije, v katerih so razmišljali ljudje, ki so jih pisali, ne jim vsiljevati svojih lastnih. Pisca Geneze vprašanja, o katerih razpravlja sodobna evolucijska znanost, žal niso zanimala. Dopustimo mu torej, da govori o tem, kar je bilo zares pomembno njemu.

V.

Toda mračni despot lahko vpije še naprej: »Spoznanje, o katerem govoriš, sploh ni pravo spoznanje. Ni gotovo, ali lahko na ta način sploh kaj v resnici spoznaš! Ne moreš oditi, ostati moraš pod mojim varnim, preverjenim splošno sprejetim okriljem.«

Na to lahko najprej odgovorim s podobnim protivprašanjem: »Kako pa ti veš, da je tvoje spoznanje res spoznanje? Pozabil si, da je vse, kar trdiš in kar se ti zdi resnično, zgolj produkt tvoje zavesti, ki je po tvojem prepričanju naključen nameček nekih nemih naključnih procesov. Tvoja spoznanja so nekakšna slučajna projekcija golih biokemičnih interakcij in reakcij; prav nobenega zagotovila nimaš, da niso čista iluzija. Nimaš zagotovila, da se zavest sploh v resnici česa zaveda, saj trdiš, da gre za funkcijo električnih impulzov v možganih, ki so se naključno razvili v dolgih obdobjih evolucije; gre zgolj za nekakšne generirane vtise, ki s sámo resničnostjo nimajo in ne morejo imeti prav nič.

Tega so se zdaj zavedeli tudi nekateri, ki zaenkrat še ostajajo v tvojem suženjstvu: če je vse mogoče zreducirati na fizikalne in kemične procese, potem je tako tudi z umom. Ampak takemu umu ni mogoče zaupati, ker je proizvod brezumnega procesa. Če naturalistični pogled na svet pripelješ do njegovih lastnih logičnih zaključkov, ta spodje sam temelj razumnosti, ki ga potrebujemo, da bi lahko delali znanost. Kako naj zaupamo umu, ki je produkt naključnih, brezciljnih procesov?[4] Iz tega preprostega razmisleka sledi preprost sklep: um nujno predhaja materiji. Um mora biti pred maso in energijo. Ali kot se glasi pričevanje: ›V počelu je bil Logos‹ (Jn 1,1). Zato je vse prav zares ›nadnaravno‹, kot smo nakazali že prej pri razmisleku o čudežih. Vse izhaja iz stvariteljskega uma oziroma božanskega Logosa in je prežeto z njim ter je razvidno edino prek njega. Če lahko rečemo, da sploh kaj vemo, potem je um nujno pred vsem in neodvisen od vsega pojavnega; obratno pa je vse pojavno odvisno od njega. Edina alternativa temu bi bila resignirano priznati, da ne vemo prav ničesar o prav ničemer in da je vse popolna iluzija (pa še to spoznanje bi bilo negotovo). Torej, dragi despot: če želiš govoriti o resnici in svobodi, nujno potrebuješ vizijo sveta, kjer je um pred snovjo.

In sploh velja tudi naslednje: to, da te tvoje raziskave prepričajo, še ni zagotovilo, da so resnica. Prepričljivo delujejo zato, ker si jim predpostavil določene okvire in prepričanja. Morda so tvoje ugotovitve tudi učinkovite, tako da jih lahko uporabiš npr. v tehniki in proizvodnji, vendar učinkovitost ne more biti merilo resnice; gre za dve povsem različni kategoriji. Če celoto sveta zreduciraš na to, kar lahko opišeš in definiraš v formalno logičnih ali matematičnih kategorijah, je to lahko zelo produktivno; v takšnem svetu lahko res izvedeš, izračunaš in predvidiš marsikaj. In celota sveta ti to v določeni meri (5%) tudi dovoljuje. Ta redukcija je torej lahko produktivna, tehnološko in tržno učinkovita, ne more pa imeti kakšne posebne spoznavne vrednosti – ravno zato, ker gre za zavestno, odločno redukcijo na to, kar lahko izmeriš, izračunaš in sploh postaviš v okvire svoje paradigme. Gre za zavestno in samovoljno zožitev in prikrojitev, preslikavo realnosti na določeno pojmovno mrežo, ki je sicer učinkovita, vendar o tem, kar je izven nje, ne more povedati prav ničesar. Če želimo govoriti o resnici, je ta redukcija lahko upoštevanja vredna samo v toliko, kolikor se jasno zaveda svojih predpostavljenih mej.

V okviru tvojega sveta, ki temelji na pozabi, si si torej sam vnaprej postavil določene zakone in parametre ter pravila igre in zdaj samo ugotavljaš, da določena stvar znotraj teh okvirov tem okvirom ustreza. Seveda, saj si jo postavil tja, v to optiko. Tvoje preverjanje potrjuje samo tvoje izhodiščne aksiome (ki jih nisi dokazal z ničimer, saj jih niti ne moreš) in ničesar več: če si svet zamislimo tako in tako, se stvari v njem obnašajo tako in tako. Če si zamislimo, da je vse fenomene na svetu mogoče opisati z matematičnimi formulami, potem bo v tako koncipiranem svetu tudi res tako, saj drugi fenomeni sploh ne bodo zaznani ali priznani kot obstoječi. S tem dokazuješ le to, da se določena stvar, če jo opazuješ na tak način, kaže na ta način. (Tu bi imel kaj zanimivega pripomniti tudi kak kvantni fizik.) Kakšnost oziroma preprosto resnica tega, o čemer govoriš, pa se ti povsem izmika. Obstajata namreč dve povsem različni vrsti spoznanja: kako nekaj deluje in kaj nekaj je. Pri prvem gre za opis mehanizma, pri drugem za razlago smisla ter vzroka in izvora. Opisi še ne ustvarijo resničnosti. Ali kakor je povedal Wittgenstein: največja zabloda modernizma je, da naj bi bili naravni zakoni tudi že razlage naravnih fenomenov. Ne, gre zgolj za opise, ki imajo moč predvidevanja. In zato so lahko uporabni. Vse, kar omenjaš, je torej načrtna omejitev realnosti pod tvojimi pogoji in v določeni optiki. In še več, kot smo videli, je zgolj predstava v tvoji zavesti, posredovana skozi arbitrarno, naključno nastalo optiko in nevrologijo tvojih evolucijsko razvitih čutov in umskih zmožnosti.

Zamenjal si, kaj je prva danost in kaj druga. Prva: obstoj sebe, prek katerega se mi daje ves svet in znotraj tega tudi razumsko raziskovanje, ki je značilno za znanosti. Če je prvo negotovo, pogojeno, vendar čudovito, potem je z drugim enako. Spoznanje, na katerega se tako zanašaš, je posledica temeljne pozabe sebe, izdelek uma, ki se je najprej povsem odtujil resničnosti in se nato v popolni pozabi te odtujitve lotil projekta razlaganja in prilaščanja vesolja. Tvoje spoznanje je močno ideološko motivirano in konstruirano. V njem manjka temelj, ki bi mu omogočal stik z dejansko resničnostjo obstoja.

In nazadnje: če sam moj jaz in zavest visi na toplem niču Izvora, na Umu in Logosu iz katerega očitno nekako izhaja, priteka – če je sámo zavedanje nekakšen dar Izvora – zakaj ne bi mogel sam Izvor priobčevati resničnega, globinskega spoznanja meni, ki me je ustvaril tako, da preko sebe doživljam in izkušam ves svet? ›On, ki je vsadil oko, naj ne bi videl?‹ (Ps 94,9) Ali ni prvega in najbolj gotovega spoznanja iskati ravno tam, pri Izviru? ›Sam Duh pričuje našemu duhu‹ (Rim 8,16). Torej obstaja neposredno spozna(va)nje iz globine v globino. Iz obličja v obličje. Iz uma v um. ›V Kristusu so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja‹ (Kol 2,4). Torej tudi znanosti, pravega védenja o vsem!«

Despot pa še vedno, vendar zdaj že obupano, vrešči: »Toda to spoznanje je subjektivno, to, o čemer govoriš, lahko vsak doživlja po svoje, predvsem pa mnogi tega sploh ne doživljajo!«

Odgovorim mu: »Prosim, o objektivnosti mi ne govori. Lepo sem ti že večkrat pokazal, da tvoja iluzija objektivnosti sloni na grozljivi, usodni pozabi resnice obstoja. Tvoja ›objektivnost‹ je čisto subjektivno konstruirana in nato pozabljena kot takšna. Pretvarja se, da je govor razuma samemu sebi, kakor brez človeka, kakor da bi bil razum mogoč brez temeljne človeške uosebljenosti, utelešenosti, pogojenosti, ki visi nad ničem svojega izvora in konca. Nadalje: tvoja objektivnost je še vedno zgolj in samo človeški dosežek (konstrukt, dogovor, konvencija) – oh, kako človeški! Vsa tvoja dognanja so človeška. Človek, ki ga sam pojmuješ kot nekakšno evolucijsko naključje, govori sebi. Resnica, ki jo izrekaš, je torej nujno in zgolj samo človeška resnica, drugače ne more biti.

In še: če ponovno postanem ne-umen in sledim tvoji igri senc: ali nima tudi notranje spoznanje, ki je po tvojem tako zelo subjektivno, vendar se v primerljivi obliki pojavi pri mnogih (milijonih, celo milijardah) – ali ne dobi s to mnogokratno in pogosto neodvisno verifikacijo značaj nečesa občega, preverjenega, nečesa, kar je vsaj zelo blizu tvoji eksperimentalni overljivosti, ki jo tako fanatično zahtevaš? Na primer: od kod mnogim predanim muslimanom sanjska razodetja Jezusa, ki se ne skladajo z njihovimi verovanji, pričakovanji, kulturo itn. in ki jih – ne da bi sami to hoteli – lansirajo v svet biblijskega pričevanja?

In zakaj mnogi tega ne doživijo? Ker si jim ti, despot, zaslepil oči, da gledajo skozi slepa okna in trkajo na slepa vrata, večno zaprta! Ker si jim vcepil svoj strup pozabe in razčlovečenja!

Toda vse to, s čimer se hvališ, je drugotno. Osvoboditelj pa trka na prva, notranja vrata. On, ki je sam vrata. In ki je pridobil celotnega človeka, od znotraj navzven. Zgubil si bitko, dokončano je. Pusti mene in moje ljudstvo oditi. Proč od mene, ker misliš človeško, ne po Božje!«

---

[1] To »hipostatično« misel je podrobno razvil in razdelal krščanski filozof Gorazd Kocijančič v Razbitjih.

[2] Biblicist, strokovnjak za Novo zavezo, Craig Keener je o fenomenu izrednih čudežev nasploh, še posebej pa v sodobnem svetu, napisal obsežno knjigo z naslovom Čudeži: Verodostojnost novozaveznih pripovedi (Miracles: The Credibility of the New Testament Accounts); gre za hladno racionalen pristop z mnogimi natančno dokumentiranimi primeri. Svoje ugotovitve predstavi tudi v videu Verjetnost čudežev v materialistični dobi (The Plausibility of Miracles in a Materialistic Age).

[3] Zgodovinar Gary Habermas v videu Argument v prid vstajenju, ki je spremenil generacijo strokovnjakov (The Resurrection Argument That Changed a Generation of Scholars) govori o utemeljenosti oziroma verjetnosti Jezusovega vstajenja od mrtvih strogo z vidika strokovno potrjenih dejstev, ki jih priznavajo tudi ateistični zgodovinarji, in o premiku, ki se je na tem področju zgodil med akademiki v zadnjih štiridesetih letih.

[4] Tako meni ateistični filozof Thomas Nagel v svoji knjigi Um in kozmos (Mind and Cosmos).