Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.

Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.

Pomen

Vstop v krščansko življenje

Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.

Osebna navezava na Kristusa

Že Jezus sam je svojo smrt opisal kot »krst« (Mr 10,38). Pri krstu gre torej za osebno povezanost z Jezusom, gre za dejansko podobnost, deljenje iste usode, sovpadanje z njim – s temeljnim dogodkom njegovega življenja. To združitev s Kristusom izraža tudi svetopisemska zveza »krst v Jezusovo ime« (Apd 2,38; 8,16; 10,48; 19,5; prim. tudi Rim 6,3; 1 Kor 1,13.15 in še posebej Gal 3,27). Ta mesta v skladu z izvirnim pomenom besede »krst« dejansko govorijo, da smo »potopljeni v Jezusa«.

Združitev z Jezusovo smrtjo in vstajenjem

V krstu smo združeni s Kristusovo smrtjo in z njegovim vstajenjem (Rim 6,3sl.). Človek prek krsta postane osebno deležen duhovne resničnosti, ki je prej kot nekaj splošnega obstajala zunaj njega in se ga ni dotikala. Kristus je namreč umrl in vstal od mrtvih za vse ljudi, s krstom pa se posameznik sam oprime in postane deležen obojega, z njim prejme oziroma si na od Boga določen način »prisvoji« oziroma »privzame« sadove Kristusovega odrešenja – njegove smrti in vstajenja.

Dejanje pokopa

Prvi del krsta – spust pod vodo – je dejanje pokopa (Rim 6,4; Kol 2,12) in pomeni dokončno slovo od »starega človeka«, od sebičnega, neodvisnega »jaza«, ki je bistveno obrnjen k samemu sebi in ki hoče pravzaprav biti sam svoj bog. Krst je konec »projekta jaz«, osvoboditev od samega sebe. Krst torej pomeni odpoved samemu sebi, vsemu, kar smo in kar imamo. »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. … Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.« (Jn 12,24.26) »Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33; prim. tudi v. 26–27). »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,24–25) S krstom se podvržemo Kristusu, podvržemo njegovi smrti. S krstom je naš stari »jaz« pribit skupaj s Kristusom na križ in tako za vedno odstranjen. Na to se lahko zanesemo, ker je to delo opravil Kristus, ne mi. Krst torej od nas zahteva predvsem zavestno in prostovoljno privolitev v to usmrtitev in pokop.

Krst je živ izraz temeljne resnice evangelija: naš stari človek, ki živi zase in za zadovoljevanje svojih sebičnih želj, je neizprosno obsojen. Kristusov križ pomeni sodbo nad vsem svetom (Jn 12,31), se pravi nad vsem zgolj človeškim področjem mišljenja, vrednotenja in delovanja, ki ignorira Boga ali pa si ga hoče religiozno, duhovno, okultno ali magijsko prisvojiti in podrediti. S krstom se prostovoljno podvržemo tej Kristusovi sodbi in jo potrdimo kot resnično in upravičeno. To je, kot bi rekli: »Tam, na tistem križu, bi moral viseti jaz sam, zaradi mojih grehov. To bi bilo dejansko prav. Vsak greh – zato tudi moj – si zasluži edinole takšno kazen in tak konec!«

Zato je jasno, da je poleg vere v Jezusa, ki pomeni zaupanje v njegovo osebo in njegovo delo, bistven predpogoj krsta spreobrnjenje oziroma spokorjenje (grško metanoia), globok mišljenjski in življenjski preobrat (Apd 2,38), jasno spoznanje o naši lastni grešnosti, ki nas odtujuje od Boga, od soljudi in dejansko od vsega dobrega, ter nas (tudi proti naši volji) peha v bedo in dokončno smrt. V tej luči je celo usmrtitev in pokop tega starega človeka, ki je brezupno zasužnjen z grehom, vesel in osvobajajoč dogodek.

Tako krst na edinstven način opravi z grehom: »telo greha« (Rim 6,6) je uničeno, da ne bi več sužnjevali grehu. »Telo greha« tu pomeni telo, ki je podvrženo (subjekt) grešnim nagnjenjem, in hkrati celotno osebo, ki je podvržena grehu (subjekt greha). Krst je torej »Kristusova obreza« (Kol 2,11), ki odstrani greh, obljubljena notranja operacija, »obreza srca«, ki so jo napovedovali preroki (5 Mz 30,6; Jer 4,4; 31,33; Ezk 36,26; prim. tudi Rim 2,29). Ta obreza onesposobi, uniči, ukine, usmrti telo oziroma osebo, ki je bila nosilec greha. Grehu vzame podlago – tisto oziroma tistega, ki mu je bil pokoren. S krstom slečemo »telo mesa« (Kol 2,11), se pravi človeka, ki je odtujen Bogu in gluh zanj, človeka, ki ga absorbirajo lastne sebične želje, strahovi in bolečine. Vse to se seveda zgodi po veri v Kristusa – s tesnim, zvestim, osebnim, ljubečim zanašanjem nanj, na njegovo besedo in na delo, ki ga je opravil.

Ali to pomeni, da krščeni ne more več grešiti? Ne, zaradi slabih navad in miselnih vzorcev lahko še vedno pogreši, vendar bo zdaj to proti njegovi naravi, medtem ko je prej greh preprosto in naravno izhajal iz tega, kar je bil. Greh mu je zdaj tuj, prej pa mu je bil domač, tako kot je krščeni zdaj domač z Bogom, prej pa mu je bil Bog tuj.

Dejanje vstajenja od mrtvih

Drugi del krsta – dvig iz vode – pa je slavno dejanje vstajenja od mrtvih, je udeleženost v novem, večnem življenju, ki ga že živi vstali Jezus. Ker smo se podvrgli njegovi smrti, se zdaj podvržemo tudi njegovemu vstajenju od mrtvih kot neizpodbitnemu in nepreklicnemu zgodovinskemu dogodku, ki zdaj postane tudi naš dogodek. Še več, Kristusovo vstajenje postane »oblast«, pod katero bomo bivali odslej. Udeleženi smo v Kraljestvu, v novi dobi, ki se je z Jezusovim telesnim vstajenjem v tem svetu na skrivnem že začela. Za posameznika je to dejansko odločilna točka novega stvarjenja, trdni kraj novega rojstva (prim. Jn 3,5). To je rojstvo iz Boga, ki ga je omogočil Kristus in ki ga uresniči Sveti Duh. Pomeni prejetje novega »jaza«, ki je podoben Kristusovemu in je dejansko iste narave (2 Pt 1,4)! Novi »jaz« je v temelju obrnjen proč od sebe k Drugemu – k Bogu in k sočloveku. Ta novi človek, homo Dei, Boga dojema kot svojega Očeta (Rim 8,15), s katerim je tesno povezan – enako kakor Jezus (Mr 14,36 in Jn 17,21). Nad krstno vodo se sliši Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni sin oziroma hči, zelo sem te vesel.« Tako s krstom »oblečemo Kristusa« (Gal 3,27).

Očiščenje in odpuščanje grehov

Zaradi vsega, kar smo do zdaj povedali, je krst tudi popolno očiščenje (Apd 22,16), je sredstvo, prek katerega dejansko prejmemo, si »prisvojimo« oziroma »privzamemo« popolno odpuščanje vseh svojih grehov (Apd 2,38) – na podlagi naše vere v Jezusa in našega spreobrnjenja. Očiščenje oziroma odpuščanje grehov pomeni, da smo zdaj sprejemljivi za Boga, da smo »v pravem stanju« pred njim. To očiščenje nam omogoči skupnost z njim in udeleženost v resničnem (duhovnem, nebeškem) bogoslužju (Jn 4,23–24; Flp 3,3; Heb 12,18–24). Starozavezni predhodnik krsta so namreč razne bogoslužne kopeli (gl. spodaj), ki so služile očiščevanju v zunanjem smislu in so posamezniku omogočale udeleženost v tempeljskem bogoslužju. Novozavezni krst je v nasprotju s tem notranje, pravo očiščenje (prim. 1 Pt 3,20–21), saj je v skladu z Jezusovim naukom tudi resnična »nečistost« nekaj notranjega (prim. Mr 7,14–23). Na krst kot sredstvo Božjega notranjega očiščenja verjetno namigujeta tudi odlomka Jn 13,10 (prim. Jn 15,3!) in Ef 5,26. Oba obenem tudi kažeta, da je vir oziroma dejavnik očiščenja Božja beseda (evangelij ali pa kar Jezus osebno), medtem ko je krstna voda sredstvo, ki ga Božja beseda uporablja. Drugi, neposrednejši predhodnik krščanskega krsta, krst Janeza Krstnika (glej spodaj), podobno poudarja krst kot sredstvo odpuščanja vseh naših grehov ter njegovo povezanost s spreobrnjenjem (prim. Lk 1,77; Mr 1,4–5; Apd 19,3–4).

Vstop v novo zavezo z Bogom

Naslednji vidik krsta je, da gre za naš vstop v Božjo novo zavezo. Bog je s svoje strani že stopil vanjo, ko jo je Kristus vzpostavil s svojo spravno žrtvijo na križu, mi pa vstopamo vanjo s krstom. To je javno dejanje, ki jasno izpričuje naš prestop pod Božje okrilje, prestop iz kraljestva teme v kraljestvo luči (Kol 1,12–13), prestop na stran kralja Jezusa, ki ga je Bog že potrdil za Vladarja sveta in ki bo ob svojem času odkrito vzpostavil svojo oblast. Pogoj za vstop v novo zavezo je »vera« v Mesija Jezusa, kar v skladu z izvirnikom pomeni zvestobo in lojalnost novemu kralju, osebno zaupanje vanj in predano poslušnost njemu samemu. S krstom se zavežemo Bogu, kot se je Bog v Kristusu že zavezal nam. S tem dejanjem vsem jasno deklariramo, kam spadamo in kje stojimo. Vsem: Bogu, angelom, ljudem, demonom, Satanu in vsemu drugemu stvarstvu. Zato ima krst, storjen v veri, močne duhovne posledice, saj pomeni legalno dejanje prehoda izpod ene oblasti pod drugo.

Vzporednica s poroko

Pri krstu kot zavezi se sama od sebe ponuja vzporednica s poroko, s sklenitvijo zakonske zveze med možem in ženo. Moški in ženska se spoznata, med njima vznikne resnična ljubezen in odločita se, da se bosta zavezala drug drugemu za vedno. To storita s poročnim obredom, ki je javno dejanje – od sedaj naprej vsi vedo, da sta ta moški in ta ženska zakonski par in torej nista »prosta« za druge partnerje. Sam poročni obred ne ustvari ljubezni, jo pa zapečati za vedno; dvigne jo na povsem drug nivo, zdaj sta nepreklicno izročena drug drugemu v dobrem in zlu, zavezana, intimno povezana v eno meso, v eno bitje, ki rojeva novo življenje. Njun odnos je bil lahko iskren že pred tem, vendar je bil neobvezen, zdaj pa postane zavezujoč do smrti. En moški in ena ženska do smrti – in na drugi en človek in en Bog za vedno. Kristus se je že izročil »do smrti«, prav tako se s svojo smrtjo v krstu sreča krščenec; s krstom se zaveže, da bo vztrajal s Kristusom v dobrem in zlu, da mu bo zvest in da bo, če bo potrebno, zanj dal tudi svoje življenje. V novozaveznih časih je bilo to samoumevno, ker si se s krstom neposredno izpostavil smrtni nevarnosti, v naših trenutnih okoliščinah pa moramo to še posebej jasno poudariti: s krstom se zavežeš Kristusu na življenje in smrt, pripravljen si na mučeništvo, sicer njega nisi vreden (Mt 10,38–39). Po krstu si njegov in on je tvoj (Vp 2,16; 6,3) – za vedno. Povezan si z njim v eno, z njim si en duh (1 Kor 6,17; prim. tudi Ef 5,31–32), da bi z njim obrodil veliko dobrega sadu (Rim 7,4).[2] Krst ni samo dejanje vere, ampak tudi in predvsem dejanje goreče in zveste ljubezni do Kristusa.

Točka, na katero se vedno vračamo

Krst je torej dogodek, na katerega se pozneje lahko oziramo in opiramo, tudi ko je naša vera šibka in ko je naš duhovni pogled zastrt. Dovolj je, da se preprosto spomnimo nanj, na njegov pomen, in se z njim strinjamo, v smislu potrditve svoje udeležbe in pritrditve vsemu temu, kar pomeni. Tako se lahko vedno znova utrdimo in osvežimo v temeljni resničnosti evangelija, Božje dobre novice, v kateri je celotna Božja moč (Rim 1,16). Smisel krsta torej ni neko »krstno doživetje«, ampak pomen, ki ga ima krst za nadaljnje krščansko življenje. Zato vse omenjeno velja tudi, ko posameznikov krst ni bil izpeljan posebej lepo ali dobro. Apostol Pavel v celotnem 6. poglavju Pisma Rimljanom (še posebej si oglej vrstice 11–14!) spodbuja kristjane prav na ta način, da jim pred oči prikliče njihov krst in pomen, ki ga ima to dejanje za njih zdaj. Še bolj izrecno je vračanje na krst kot začetek krščanske poti poudarjeno v 2. poglavju Pisma Kološanom: »Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem … S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih.« (Kol 2,6–7.12; glej celoten odlomek.) Da bi utrdil njihovo vero, jih spomni na krst!

Vsaditev, inkorporacija v Kristusovo telo

Krst ni zgolj individualna transakcija med posameznikom in Bogom, temveč pomeni vstop, inkorporacijo, vsaditev v Kristusovo telo: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« (1 Kor 12,13; prim. tudi Ef 4,3–6) Če smo rekli, da krščenec s svoje strani sklene in ratificira novo zavezo z Bogom, to pomeni, da postane polnopraven član novega Božjega ljudstva, novega človeštva, ustvarjenega v Kristusu, član nove Božje družine, ki jo Sveti Duh zbira okrog Kristusa. To pomeni dvoje: krst, ki ni povezan z vključitvijo v konkretno občestvo Jezusovih učencev, je vprašljiv, saj zanemari neposredni namen samega krsta. Krščevalec naj bi poskrbel, da bo krščenec vsajen v resnično skupnost Jezusovih učencev, kjer se bo skupaj z njimi lahko učil izpolnjevati vse, kar je zapovedal Jezus (Mt 28,20), kjer bo lahko rastel ter prejemal in dajal drugim. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da krst sam po sebi ne pomeni zgolj pripadnosti neki lokalni skupnosti ali celo članstva v tisti krščanski denominaciji, ki ga je izvedla, ampak pripadnost celotnemu Kristusovemu telesu vseh časov in krajev in oblik. Majhno dejanje z globalno veljavo.

Predpodobe krsta v Stari zavezi

Vesoljni potop (1 Mz 6–9)

»Ta voda [vesoljnega potopa] pa je podoba krsta, ki zdaj rešuje vas« (1 Pt 3,21). Vesoljni potop je bil Božja sodba nad vsem svetom. Lahko ga razumemo kot predsliko večne sodbe, ki jo je Bog verujočim že razkril v smrti Jezusa Kristusa na križu (kjer jo je Jezus sam prevzel nase, zato ta sodba za verujoče, ki jo sprejemajo nase, pomeni hkrati rešitev) in ki jo bo odkrito razodel vsemu stvarstvu ob Jezusovem ponovnem prihodu. Noe je predslika Kristusa, ker je edini pravičen v svojem rodu in ker okrog sebe zbere in reši začetnike novega, rešenega človeštva in stvarstva nasploh. Ladjo lahko razumemo kot prepodobo Cerkve. Vesoljnemu potopu sledi zaveza med Bogom in stvarstvom. Vode potopa torej kažejo na uničenje vsega starega, česar smo deležni v krstu, in na začetek novega življenja, pod novo zavezo in pod Kristusovim vodstvom.

Obreza (1 Mz 17)

»[V Kristusu] ste bili tudi obrezani, in sicer z obrezo, ki je ni naredila človeška roka, ampak s Kristusovo obrezo, s katero ste slekli svoje meseno telo. S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih.« (Kol 2,11–12) Obreza je bila od Boga določeno znamenje Abrahamovega vstopa v Božjo zavezo in hkrati znak pripadnosti Božjemu izvoljenemu ljudstvu. Tako tudi mi s krstom vstopamo v novo zavezo, ki jo je vpeljal Jezus s svojo prelito krvjo, in postajamo del »novega Izraela«. Obenem gre pri Kristusovi obrezi za odstranitev starega človeka (»mesenega telesa«). Ker gre tu za operacijo na »jazu«, na sami človeški naravi, pa ta resnična »obreza srca« ne more biti več korporativna, kot je bila pri Izraelcih, temveč je lahko le invidivualna, stvar posameznikove odločitve in podaritve Kristusu.

Prehod Izraelcev skozi rdeče morje (2 Mz 14)

»Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa.« (1 Kor 10,1–2) Gre za enega najpomembnejših dogodkov starozavezne odrešenjske zgodovine. Za Izraelce je ta dogodek pomenil uničenje njihovih krutih zatiralcev in rešitev od zasužnjenosti. Če faraona, egiptovskega kralja, ki je hotel uničiti Božje izvoljeno ljudstvo, razumemo kot predpodobo Satana, ki je nasprotnik Boga in zasužnjevalec vsega človeštva, lahko rečemo, da predslika prehoda skozi morje govori o krstu kot dogodku, kjer so uničeni naši nasprotniki (grehi), skupaj z njihovim voditeljem (Satanom), izpod katerega oblasti smo zdaj osvobojeni (Rim 6,14!). S prehodom skozi morje smo tik pred vstopom v zavezo in pred prejetjem postave (za nas je to živa postava Duha: binkošti, dan, ko je na Jezusove učence prvič prišel Sveti Duh, je bil hkrati dan, ko so Judje praznovali prejem postave na Sinaju!). Hkrati je to začetek poti proti obljubljeni deželi (nova nebesa in nova zemlja) kamor nas vodi Božji voditelj (Mojzes je predslika Kristusa).

Stvarjenje (1 Mz 1)

Nazadnje je treba omeniti še vzporednico s stvarjenjem sveta, ki je novozavezni spisi sicer izrecno ne omenjajo, se pa ponuja sama od sebe in jo srečamo že pri zgodnjih krščanskih piscih. Ta vzporednica nam osvetli pomen krstne vode. »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.« Po 1 Mz 1,1–2 je Bog ustvaril svet iz kaosa pravodovja, ki je po eni strani slika sil teme, uničenja in smrti. Podobno krstna voda pomeni uničenje vsega starega in začetek novega stvarstva. S spustom pod vodo smo izpostavljeni tem razdiralnim silam razkroja in neobstoja, smo vrnjeni v prvotno pratemo. Obenem pa je voda hkrati razumljena kot počelo življenja, kot pramaterija, ki je osnova vsega stvarstva (»zemlja po Božji besedi obstaja iz vode in prek vode« – 2 Pt 3,5) in iz katere Bog prikliče prva živa bitja (1 Mz 1,20 – gl. npr. Chráskov prevod). Dejansko tudi sodobna znanost potrjuje, da je voda osnovni gradbeni element vseh živih bitij, saj so naša telesa sestavljena pretežno iz nje. Iz nje smo nastali in prek nje se ohranjamo pri življenju. Z dvigom iz krstne vode torej stojimo na začetku novega stvarstva, ki ga Bog udejanja po svoji stvariteljski besedi (zdaj je to evangelij, dobra novica o Jezusu; prim. 2 Kor 4,6) in po svojem Duhu, ki že »veje nad vodami« (izvirna hebrejska beseda na tem mestu označuje dejanje ptice, ki s svojo telesno toploto greje jajca in iz njih kliče novo življenje) in ki je sam označen kot »živa voda« (Jn 4,20; 7,37–39), »voda (večnega) življenja« (Raz 22,17).

Predhodniki krstne kopeli

Starozavezna obredna očiščevanja

Stara zaveza je predvidevala različne obredne kopeli v vodi (3 Mz 14,8; 16,4; 4 Mz 19,2–10 itn.; prim. tudi Heb 9,9–10). Te so člane Božjega ljudstva očistile »nečistosti« in jih s tem usposobile, da so se lahko udeležili bogoslužja »pred Božjim obličjem«. To pomeni, da so lahko funkcionirali kot Božji odrešeni in odrešilni ljudje, ki stojijo v zavezi z Bogom kot »kraljestvo duhovnikov« (2 Mz 19,6).

Kumranska in druga judovska očiščevanja

Kumranska skupnost se je razumela kot »sveti Izraelov ostanek« in je pričakovala konec tega sveta oziroma »veka« ter nastop nove dobe. Vstop v skupnost je bil zamišljen kot svojevrsten krst v Duhu in v vodi: »In le po svetem duhu, ki je dan skupnosti v Božji resnici, se (človek) očisti vseh svojih krivd. Le po duhu iskrenosti in ponižnosti je njegov greh odpuščen, le s tem, da se njegova duša ponižno ukloni vsem Božjim zakonom, se očisti njegovo meso, ko je pokropljen z očiščevalno vodo in se posveti s čisto vodo.« (1QS 3,7–9)

Tudi sicer so v judovstvu tistega časa poznali enkratni »krst« prozelita, se pravi pogana, ki je hotel postati polnopravni član Izraelove skupnosti. Kot se zdi, je bila ta vodna kopel za nekatere enako pomembna kot obred obreze.

Krst Janeza Krstnika

Janez Krstnik je skoraj gotovo poznal tako kumranski kakor splošni judovski uvajalni obred potopitve v vodo. V teh okoliščinah in na tej osnovi je oznanjal »krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Mr 1,4). S tem je Izraelce klical k spokorjenju in jim pravzaprav oznanjal, da so kakor pogani, ki šele potrebujejo vstop v Božje ljudstvo, ali vsaj, da so nečisti in s tem neprimerni za bližanje Bogu.

Pomemben je tudi kraj, kjer je Janez krščeval: Jordan je reka, prek katere so Izraelci pod Jozuetovim vodstvom (izvirno ime je enako imenu Jezus!) vstopili v obljubljeno deželo. Janezovo sporočilo je bilo mogoče razumeti kot razglas, da resnični vstop v obljubljeno deželo šele čaka Izraelce in da se pravi eksodus odvija šele tedaj.

Vse to pa je bilo postavljeno v luč središčne Janezove napovedi: da prihaja nekdo, ki mu ni vreden odvezati jermena sandal (suženjsko opravilo) in ki bo krščeval v Svetem Duhu (Mr 1,7–8). Janezov krst je torej predvsem priprava na Mesijev prihod.

Pri Janezovem krstu že lahko razločimo naslednje elemente, ki so značilni tudi za krščanski krst:

notranje spreobrnjenje,
javno priznanje grehov,
potopitev v vodo,
odpuščanje grehov,
obljuba in pričakovanje, da prihaja Mesija in z njim »krst v Svetem Duhu«.

Jezusov krst kot prototip in zgled

Kakor nam je Jezus zgled v vsem, nam je lahko tudi glede krsta. Zato je pomembno, da si v evangelijih preberemo poročilo o tem, kako je bil krščen (Mt 3,13–17; Mr 1,9–11; Lk 3,21–22; Jn 1,32–34).

Jezus je bil sicer brez greha, a se je vseeno podredil Božjemu klicu po preroku Janezu Krstniku, naj se vsi krstijo v odpuščanje grehov. S tem je dal zgled vsem, tudi tistim zelo »duhovnim«.

Po krstu je tudi molil in prejel Svetega Duha v vidni podobi – čeprav je bil spočet od njega in ga je torej »imel« že od rojstva. S tem je dal zgled vsem, tudi tistim, ki so jim »duhovna izkustva« tuja, naj ob krstu v vodi molijo za konkreten, otipljiv, izkustveni prejem Svetega Duha.

Jezusov krst je dejanje, ki ima več pomenskih razsežnosti:

Gre za dejanje popolne izročitve Bogu. S krstom se je Jezus poslušno pridružil izpolnjevanju Božjega načrta za vse ljudstvo, ki ga je preroško razglašal Janez Krstnik. Podredil se je temu, kar je Bog delal v njegovem času. S tem je tudi potrdil Janezovo službo.
Izenačenje z vsemi grešniki. V poslušnosti Bogu se je Jezus, ki je bil brez greha, izenačil z vsem grešnim človeškim rodom.
Povezava krsta v vodi in prejema Svetega Duha. Pri Jezusu vidimo povsem naravno sovpadanje enega in drugega. V Lukovem poročilu (Lk 3,21–22) je izpostavljeno, da se je Duh spustil na Jezusa kot odgovor na molitev.
Začetek izpolnjevanja poslanstva in služenja. V evangelijih je jasno vidno, da je krst tista prelomnica, po kateri je Jezus začel delovati v javnosti.

Vse to lahko smiselno prenesemo tudi na krščanski krst: gre za podreditev in izročitev Bogu, izenačenje z vsemi grešniki, prejem Svetega Duha in začetek delovanja v Božjem kraljestvu.

Praktična izpeljava krsta

Pogoja za krst sta torej:

Vera, zaupanje v Jezusa, da je on Mesija, rešitelj človeštva.
Spreobrnjenje, spokorjenje, odvrnitev od grehov in obrat k poslušnosti Jezusu.[3]

Ker je krst življenjsko resno dejanje, se je nanj dobro pripraviti. Če je mogoče, je priporočljivo vsaj v molitvi pregledati omenjena mesta v Svetem pismu in dopustiti Bogu, da nas pouči o resnici, ki jo izražajo. Poudarjanje resne priprave na krst srečamo v raznih zgodnjekrščanskih spisih; že Nauk dvanajsterih apostolov (konec 1. stoletja) na primer naroča, naj se tako krščenec kot krščevalec postita dan ali dva pred krstom, še prej pa naj krščevalec razloži vse osnovne prvine krščanskega nauka. V Svetem pismu takšnih navodil ni – kot kaže so v novozaveznem času izvedli krst takoj, ko je nekdo izrecno sprejel vero v križanega in vstalega Mesija Jezusa (prim. Apd 2,41; 8,36–38; 9,17–18; 10,44–48; 16,33; 22,16). Zato je priprava priporočljiva, ni pa nujna.[4]

Glede na to, da krst pomeni vsaditev v Kristusovo telo, je primerno, da dogodku poleg krščevalca prisostvujejo še drugi Jezusovi učenci, tudi kot priče. Vendar to ni pogoj, saj v določenih okoliščinah to ni izvedljivo.

Sam krst se izvede takole: krščenec in krščevalec stopita v vodo. Krščevalec vpraša krščenca, če veruje v Jezusa Kristusa. Krščenec to izrecno potrdi, lahko tudi z daljšo izpovedjo vere, lastno ali vnaprej dogovorjeno. Nato krščevalec reče: »Po tvoji veri te krščujem v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Ob tem ga prime in ga vsega potopi pod vodo ter ga dvigne iz nje. Krščevalec je praviloma tisti, ki je krščencu oznanil evangelij in ki ga vodi pri hoji za Jezusom.

Kaj pomeni krstni obrazec? Krst (sáma beseda pomeni »potopitev«) »v ime« Očeta in Sina in Svetega Duha pomeni navezavo na osebe Trojice. S krstom vstopimo v »notranje« življenje Boga, ki se odvija med Očetom, Sinom in Duhom. S krstom smo torej umeščeni v sámo »sredino« božanstva. Ta dostop k Bogu nam je omogočen po Jezusovi krvi (Ef 2,18).

Takoj po krstu je primeren čas za resno, intenzivno molitev, da bil krščenec izpolnjen s Svetim Duhom, oziroma da prejme »krst v Svetem Duhu«.[5] Pred tem se lahko tudi moli za osvoboditev od katerih koli demonskih vezi ali vplivov, ki vežejo krščenca.

Dodatki

Seznam vseh mest, kjer se v Novi zavezi v izvirniku nahaja beseda »krst« ali »krstiti«

Glavni odlomki

Mt 28,18–20

Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Apd 2,38

Ko so slišali [evangelij], jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.«

Rim 6,2–11

Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem? Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Kajti kdor je umrl, je opravičen greha. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.

1 Kor 12,13

V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.

Gal 3,26–28

Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.

Kol 2,6–7.11–15

Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja. … V njem ste bili tudi obrezani, in sicer z obrezo, ki je ni naredila človeška roka, ampak s Kristusovo obrezo, s katero ste slekli svoje meseno telo. S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ. Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem slavil zmago nad njimi.

Druga pomembna mesta, ki verjetno govorijo o krstu

Jn 3,5

»Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.«

Ef 5,25–26

Kristus [je] vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo.

Tit 3,4–7

Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo.

Heb 10,22

Prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo.

Ostali odlomki

Mt 3,11–16

[Janez Krstnik je rekel:] »Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«

Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil.

Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj.

Mt 21,25

»Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹«

Mr 1,4–5.8–9

Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. … »Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.«

Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu.

Mr 6,14

Kralj Herod je slišal o Jezusu, kajti njegovo ime je postalo znano. Nekateri so govorili: »Janez Krstnik je bil obujen od mrtvih in zato delujejo v njem moči.«

Mr 6,24

Šla je ven in dejala svoji materi: »Za kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Za glavo Janeza Krstnika.«

Mr 7,4

Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.

Mr 10,38–39

Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena.

Mr 11,30

»Ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!«

Mr 16,16

Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen.

Lk 3,3

[Janez Krstnik je] prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.

Lk 3,7

Množicam, ki so prihajale k njemu, da bi jih krstil, je torej govoril: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?

Lk 3,12

Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?«

Lk 3,16

Janez je vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.

Lk 3,21–22

Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Lk 7,29–30

Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, in tudi cestninarji so priznali Božjo pravičnost, kajti dali so se krstiti z Janezovim krstom. Farizeji in učitelji postave pa so se uprli namenu, ki ga je imel Bog z njimi, kajti niso se mu dali krstiti.

Lk 11,38

Ko je farizej to videl, se je čudil, da se pred jedjo ni umil.

Lk 12,50

Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni.

Lk 20,4

»Ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi.«

Jn 1,25–34

Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«

Jn 3,22–23

Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko voda. Ljudje so prihajali in se dajali krstiti.

Jn 3,26

Šli so torej k Janezu in mu rekli: »Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu.«

Jn 4,1–2

Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez –čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci …

Jn 10,40

Znova je odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam.

Apd 1,4–5

Ko je bil [Jezus] z [učenci] pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu«.

Apd 1,21–22

»Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas, od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!«

Apd 2,41

Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi.

Apd 8,12–17

Ko pa so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal evangelij o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti. Tudi sam Simon je sprejel vero; dal se je krstiti in se oklenil Filipa. Gledal je znamenja in strmel nad velikimi čudeži, ki so se dogajali.

Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza. Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. Zakaj Duh še ni bil prišel [Db. padel.] na nobenega izmed njih, bili so samó krščeni v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha.

Apd 8,36–38

Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: »Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?« [Nekateri rkp. dodajajo: Filip je rekel: »Če veruješ iz vsega srca, je to mogoče.« In odgovoril je: »Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin.«] Vêlel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh, sta stopila v vodo in Filip ga je krstil.

Apd 9,17–18

Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti.

Apd 10,37

Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez.

Apd 10,44–48

Ko je Peter še govoril te besede, je prišel Sveti Duh nad vse, ki so poslušali besedo. Verniki iz obreze, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane; slišali so jih namreč, kako govorijo z darom jezikov in poveličujejo Boga. Tedaj je Peter spregovoril: »Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?« In naročil je, naj jih krstijo v imenu Jezusa Kristusa. Nato so ga prosili, naj ostane še nekaj dni med njimi.

Apd 11,15–17

[Peter je rekel:] »Ko sem začel govoriti, je prišel nadnje Sveti Duh, kakor je prišel ob začetku nad nas. Spomnil sem se Gospodove besede, kako je rekel: ›Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni v Svetem Duhu.‹ Torej jim je Bog dal isti dar kakor nam, potem ko so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?«

Apd 13,24

… ki ga je pred njegovim prihodom Janez s krstom spreobrnjenja napovedoval vsemu izraelskemu ljudstvu.

Apd 16,15

Ko se je dala krstiti ona in vsa njena hiša, nas je povabila z besedami: »Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopíte v mojo hišo in ostanite tu!« Primorala nas je, da smo vstopili.

Apd 16,33

Vzel ju je s sabo še tisto nočno uro ter jima izpral rane; in pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino.

Apd 18,8

Krisp, načelnik shodnice, je z vso svojo hišo sprejel vero v Gospoda. In tudi veliko Korinčanov, ki so ga slišali, je verovalo in se dalo krstiti.

Apd 18,25

Tudi z Gospodovo potjo je bil seznanjen. Poln navdušenja je govoril in natančno pripovedoval o Jezusu; vendar je poznal samó Janezov krst.

Apd 19,1–6

Medtem ko se je Apolo mudil v Korintu, je Pavel prepotoval kraje v notranjosti in prišel v Efez. Tam je našel nekaj učencev in jih vprašal: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« »Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh,« so odvrnili učenci. In vprašal jih je: »Kako ste bili tedaj krščeni?« »Z Janezovim krstom,« so odgovorili. Pavel pa je rekel: »Janez je krščeval s krstom spreobrnjenja in ljudstvu govoril, naj verujejo v tistega, ki pride za njim, to je v Jezusa.« Po teh besedah so se dali krstiti v ime Gospoda Jezusa. Pavel je nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so z darom jezikov in prerokovali.

Apd 22,16

In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!

1 Kor 1,13–17

Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime? Hvala Bogu, da nisem krstil nobenega izmed vas razen Krispa in Gaja. Tako nihče ne more reči, da ste bili krščeni v moje ime. Pač, krstil sem še Stefanájevo družino. Sicer pa ne vem, da bi krstil še koga drugega. Kristus me namreč ni poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij, in sicer ne z modrostjo besede, da se Kristusov križ ne izvotli.

1 Kor 10,1–2

Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa.

1 Kor 15,29

Sicer pa, kaj bodo dosegli tisti, ki se dajejo krstiti za mrtve? Če mrtvi sploh ne morejo biti obujeni, čemu se še dajejo krstiti zanje?

Ef 4,3–6

Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.

Heb 6,1–2

Pustimo torej začetni govor o Kristusu in se povzpnimo k popolnosti. Ne začenjajmo znova polagati temelja, namreč spreobrnjenja od mrtvih del in vere v Boga, nauka o krščevanjih, polaganju rok, vstajenju od mrtvih in večni sodbi.

Heb 9,9–10

V [prvem šotoru] se namreč darujejo daritve in žrtve, ki pa ne morejo tistega, ki službo opravlja, narediti popolnega v vesti, ker gre le za jedi in pijače in razna umivanja, pač za mesene predpise, ki so veljali do časa preureditve.

1 Pt 3,20–21

A v [Noetovi] ladji se jih je po vodi rešilo le malo, natančno osem duš. Ta voda pa je podoba krsta, ki zdaj rešuje vas. Ne odstranjuje madežev z mesa, ampak zaradi vstajenja Jezusa Kristusa prosi Boga za dobro vest.

Iz svetopisemskega slovarja

krst – krstiti

SP razlikuje več različnih krstov (tj. obredov potopitve v vodo):

Kopeli pri obredih očiščevanja, ki jih predpisuje postava (prim. 3 Mz 16,4 itd.), lahko razumemo vsaj kot predsliko krsta.
Janezov krst (prim. Mt 3,6sl.), ki označuje očiščenje ob izpovedi grehov in notranjem spreobrnjenju. Njegov glavni cilj je bil priprava ljudi na Jezusa in njegov evangelij.
Krščanski krst (prim. Mt 28,19; glej tudi ime (2.b)), ki se navezuje na zgornja dva obreda in verjetno tudi na judovski obred potapljanja za vključitev prozelitov (spreobrnjencev) v judovstvo.

Pavel opisuje krščanski krst kot posameznikovo smrt in vstajenje v novo življenje z Jezusom (prim. Rim 6,1–11; Kol 2,11–13).

Beseda krstiti v gr. pomeni ‘potopiti, zaliti, preplaviti’, zato je krst lahko mišljen tudi kot prispodoba – kot potopitev v Svetega Duha (prim. Mt 3,11), preplavitev s stiskami in trpljenjem (prim. Mr 10,38) ipd.

ime (2.b)

Krstiti v imenu ali v ime … (prim. Mt 28,19; Apd 8,16; 1 Kor 1,13) pomeni nekoga s krstom navezati na tistega, katerega ime izgovorimo.

(Sveto pismo, Slovenski standardni prevod, Ljubljana 2000, str. 311 in 308)

Cerkveni pisci o krstu

Nauk dvanajsterih apostolov

(Konec 1. st.)

Kar zadeva krst, krščujte takole. Ko ste si priklicali v spomin vse te nauke [o poti življenja in poti smrti iz poglavij 1–6], v tekoči vodi krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Če nimaš tekoče vode, krščuj v kaki drugi; če ni mrzle, pa v topli. Če nimaš ne te ne one, izlij vodo na glavo trikrat, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Pred krstom naj se krstitelj in krščenec postita, pa tudi drugi naj se, če zmorejo. Ukaži, naj se krščenec posti en dan ali dva pred krstom.

(7. poglavje; Zgodnjekrščanski spisi, Celje 2015, str. 247)

Hipolit

(Opis krsta, Rim, začetek 3. st.)

Kandidat stopi v vodo in krščevalec mu položi roko na glavo rekoč: »Veruješ v Boga, Očeta vsemogočnega?« in oni odgovori: »Verujem.« Nato naj ga potopi prvič, tako da položi roko na njegovo glavo.

Zatem naj krstitelj reče: »Veruješ v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je bil rojen po Svetem Duhu iz device Marije, je umrl, bil pokopan, vstal od mrtvih tretji dan, je šel v nebesa, sedi na Očetovi desnici ter bo prišel sodit žive in mrtve?« Oni odgovori: »Verujem!« In potopi ga drugič.

Krstitelj znova vpraša: »Veruješ v Svetega Duha, v sveto Cerkev in v vstajenje mesa?« Krščenec odgovori: »Verujem!« in krstitelj ga tretjič potopi.

(Zgodovina krščanstva, Ljubljana 1992, str. 116)

Gregor Nacianški

Krst je najlepši in najveličastnejši od Božjih darov … Imenujemo ga dar, milost, maziljenje, razsvetljenje, oblačilo netrohljivosti, kopel prerojenja, pečat in vse, kar je še najdragocenejšega. Dar, ker se podeljuje tistim, ki ne prispevajo ničesar; milost, ker se daje celo z grehom zadolženim; krst, ker se greh utopi v vodi; maziljenje, ker je posvečen in kraljevski (taki so tisti, ki so maziljeni); razsvetljenje, ker je sijoča luč; oblačilo, ker pokriva našo sramoto; kopel, ker očiščuje; pečat, ker nas varuje in je znamenje Božjega gospostva.

(Orationes 40,3–4)

Primož Trubar

Krst ni navadna voda, ampak je voda, ki je z Božjo zapovedjo opasana ter postavljena in ki je pridružena Božji besedi. Zato je krst zakrament ali sveto znamenje, s katerim nebeški Oče zavoljo svojega Sina Jezusa Kristusa skupaj s Svetim Duhom obljublja in se zavezuje, da bo krščenemu človeku milostljiv Bog in Oče, da ga bo sprejel za svojega lastnega otroka, mu odpustil vse grehe, ga naredil pobožnega in obvaroval pred večno smrtjo, hudičem in peklom ter mu dal po tem življenju večno življenje.

(Abecednik 1550 A5b–A6a)

Karl Barth

V. 3–5. Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.

Vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa. Spomin na znamenje (4,11) krsta, na tisti konkretni dogodek v času, ki je bil začetek našega poznavanja Boga, nam priskrbi naše izhodišče. Krst je pojav, ki spada v konkretni svet religije. In zakaj se ga ne bi spominjali? Kajti greh, prostovoljno in zavestno onečaščanje Boga, s katerim se tukaj ukvarjamo, je tudi konkretno dejstvo: odkupitev v Kristusu Jezusu (3,24) je prav tako dejstvo, ki pripada konkretnemu svetu; njegova ‘zgodovinskost’ je – za vse, ki verujejo (3,22) – v tem, da kaže na dejansko obstajanje njegove večne vsebine.

Podobno je tudi krst, še posebej zaradi paradoksa njegove neponovljivosti, znamenje. Seveda vemo, da znamenje ni nič več kot znamenje, toda zakaj bi ga zaradi tega imeli za nekaj nepomembnega? ‘Znamenja so prazna in neučinkovita le tedaj, ko naša hudobnost in nehvaležnost zavirata delovanje Božje resnice’ (Kalvin): se pravi tedaj, ko resnico poistovetimo z neko konkretno stvarjo in tako vzamemo znamenju njegovo resnico. Ko zgrešeno zamenjamo pobožnost z vsebino resnice, se zatekamo v neko neučinkovito cerkveno transakcijo: včasih poistovetimo resnico znamenja z nekim religioznim izkustvom – na primer s ‘krstnim izkustvom’! – ki je povezano z njo; ali pa znamenju pripisujemo neke neposredne mistične ali magične vplive; spet drugič pa – tokrat bolj racionalistično – jemljemo znamenje kot konkreten ‘simbol’ krščanskega ‘mita’ in ga ohranjamo kot spodbudo sredi življenjskega kaosa.

Toda krst je zakrament resnice in svetosti; in je zakrament, ker je znamenje, ki nas usmerja k Božjemu razodetju večnega življenja in ki razglaša ne le nek krščanski ‘mit’ ampak – Božjo besedo. Krst ni samo znamenje večne resničnosti, ampak je večna resničnost, ker poudarjeno kaže onkraj svoje lastne konkretnosti. Krst posreduje novo stvarjenje: sam po sebi ni milost, je pa od začetka do konca sredstvo milosti.

Kakor je vprašanje, ki ga ljudje postavljajo Bogu, vedno tudi Njegov odgovor nanj; kakor je človeška vera nevidno obdana z Božjo zvestobo; tako je tudi človeško dejanje krsta obdano s tistim Božjim dejanjem v korist človeka, ki ga oznanja.

Če je torej krst dejansko to, kar označuje, zakaj si ga ne bi izbrali kot temelj svojega delovanja v časnem in konkretnem svetu? …

Ali mar ne veste, da smo bili vsi … krščeni v njegovo smrt? Tem, ki vedo, znamenje krsta govori o smrti. Biti krščen pomeni biti potopljen, biti utopljen v tujem elementu, biti pokrit s plimo očiščenja. Človek, ki pride iz vode, ni isti človek, ni tisti, ki je vstopil vanjo. En človek umre in drugi je rojen. Osebe, ki je bila krščena, ni več mogoče identificirati z umrlim človekom. Krst nam pričuje o Kristusovi smrti, kjer je zmagala Božja radikalna in neuklonljiva zahteva nad človekom. Ta, ki je krščen, je potegnjen v območje tega dogodka. Božja zahteva ga povsem prevzame in skrije, on izgine in je izgubljen v tej smrti. Arogantna iluzija, češ da naj bi bil človek podoben Bogu, je razvezana in slečena z njega. V luči križa, kaj mu pravzaprav še preostane? Zapravil je svojo istovetnost s človekom, ki greši v volji in v dejanju; osvobojen je moči greha, osvobojen tudi statusa greha. Človek, nad katerim ima greh moč in oblast, je umrl (6,2.7). Kristusova smrt razveljavlja izvirni Padec, ker ustvarja praznino, v kateri uzurpirana človeška neodvisnost ne more več dihati. Izkoplje nevidne korenine vidnega greha, in stori, da Adam – človek Ne-Boga – razpade in izgine. Človek, ki prosi, da bi vztrajal v grehu in bil kot Bog (6,1–2), onkraj te smrti ne živi več. On je razveljavljen zaradi Božje zahteve glede njega.

(Prevedeno iz angleškega prevoda – Karl Barth: The Epistle to the Romans, Oxford 1933, str. 191–194)

[1] Za razliko od različnih praks, ki so se v zadnjem času udomačile med kristjani, kot je »grešnikova molitev« ali »odločitev za sprejetje Jezusa« ipd. Te prakse so lahko koristne in za koga morda celo prelomne, vendar pa ne morejo nadomestiti krsta kot edinega načina, ki ga za vstop v Božje kraljestvo predvideva Sveto pismo.

[2] Iz navedenih mest je jasno, da ima Pavel v mislih že izvršeno poroko med Kristusom in vernikom. Nekatera druga mesta v Novi zavezi pa očitno razumejo krščansko življenje kot zaroko z ženinom Kristusom, ki se bo zaključila s poroko ob koncu časov: 2 Kor 11,2; Raz 19,5–9. Oba vidika moramo razumeti kot tipičen primer napetosti med »že« in »še ne«, ki je značilna za novozavezno delno uresničeno eshatologijo »med konci časov«.

[3] Iz tega je jasno, da je krst otrok, ki še niso sposobni osebne vere in odgovornih, celo usodnih odločitev glede svojega življenja, popolnoma nesmiseln.

[4] Kot je omenjeno zgoraj, je med novozavezno prakso in našimi razmerami pomembna razlika: krščenec se je tedaj takoj izpostavil veliki nevarnosti, njegova odločitev ga je lahko veliko stala, zato je bilo v njej nujno prepoznati pristno spreobrnjenje, očitno delo Svetega Duha in Božje moči, ki ga je bilo treba takoj potrditi s krstom. Trenutne razmere v našem delu sveta so drugačne, ljudje imajo lahko za krst drugačne motive; v skladu s prevladujočo samoljubno miselnostjo potrošniške družbe so redko pripravljeni umreti sami sebi in tudi dejansko umreti za Kristusa. Zato jim je koristno razložiti izvirni pomen krsta, da lahko s svojim dejanjem postavijo trden temelj za svoje življenje.

[5] Več o tem je v spisu Krst v Svetem Duhu.